Anica, ustvarjena za interpretacijo vlog, nabitih z globoko čustvenostjo in milino, z mislijo o človeški dobroti. To je izkazala predvsem v vlogi Ane v drami Dnevnik Ane Frank in Nede v igri Na koncu poti. Zagotovo je prav njena igra prispevala, da je bila leta 1961 na hvarskem festivalu predstava ocenjena kot najboljša. Slovenska kritika je o njeni igri med drugim zapisala:
“Pokazala je svojo prepričljivo interpretacijsko preprostost, sposobnost globokega notranjega podoživljanja, ki se ne izraža s široko gesto in je zato toliko vrednejše.”
O začetku svoje gledališke poti je zapisala:
“V letu 1946/1947 smo se člani recitacijskega zbora na gimnaziji Trbovlje, ki ga je vodil prof. Avguštin Pirnat, udeležili gledališkega tečaja v izvedbi gledališčnikov SKUD-a Lojze Hohkraut. Po tečaju je prof. Pirnat prevzel režijo drame I. Cankarja Kralj na Betajnovi. V njej mi je dodelil vlogo Kantorjeve sorodnice Nine. Nina je bila moja prva vloga in mi je ostala za vedno najljubša.”
Leta 1948 je kot recitatorka SKUD-a LH sodelovala na festivalu v Mariboru, kot igralka pa je svoj krstni aplavz doživela kar na odru Mestnega gledališča v Ljubljani.
O njenih igralskih sposobnostih veliko pove dokument, ki ga hrani Anica, dopis Poverjeništva za kulturo in umetnost iz leta 1949, s katerim jo vabijo na avdicijo za poklicno igralko v mestnem poklicnem gledališču, ki ga je ustanavljala Ljubljana.[1]
Po dosegljivih podatkih je odigrala triindvajset vlog. Naštejmo le nekaj iger, pri katerih je odigrala zahtevnejše vloge: V. V. Švarkin – Izpit za življenje; Klabund – Krog s kredo (Hajtang); V. Ocvirk – Ko bi padli oživeli; H. Tiemeyer – Mladost pred sodiščem; I. Cankar -Hlapci (Lojzka); H. Elmer – Molčeča usta (Belinda); F. Goodrich in A. Hackett – Dnevnik Ane Frank (Ana); E. Kästner – Pikica in Tonček; M. Matković – Na koncu poti (Neda); M. Bor – Raztrganci; Mira Puc – Svet brez sovraštva; I. Cankar – Kralj na Betajnovi (Nina); D. Roksandić – Ptiči brez jate; B. Brecht – Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti.
Petkrat je nastopila na revijah/srečanjih dramskih skupin Slovenije (1958, Velenje – Dnevnik Ane Frank; 1959, Velenje – Vojak Tanaka; 1961, Zagorje – Na koncu poti; 1966, Črnomelj – Svet brez sovraštva; 1967, Murska Sobota – Kralj na Betajnovi; 1969, Brežice – Ptiči brez jate), enkrat na zveznem hvarskem festivalu (Na koncu poti).
Priznanja za umetniške dosežke in dolgoletno amatersko gledališko delovanje je prejela: leta 1967 Linhartovo značko, leta 1977 zlato Linhartovo značko Zveze delavskih prosvetnih društev Svoboda Slovenije, leta 1986 jubilejno Linhartovo značko za 40 let dela in leta 1978 državno odlikovanja Orden zaslug za narod s srebrno zvezdo.
[1] Anica pravi, da so vabilo na avdicijo prejeli še Ivko Pleskovič, Robert Plavšak, Polde Odlazek in morda še kdo.