Branislav Nušić: Gospa ministrica
Sindikalni oder SKUD-a Lojze Hohkraut je otvoril novo gledališko sezono z uprizoritvijo Nušićeve igre Gospa ministrica. Premiera te komedije je bila združena s slavjem 30-letnega delovanja Mice Bizjakove in Venclja Miklavčiča na odru.
Glavno vlogo v tej komediji, gospo ministrico, je igrala jubilantka Mica Bizjakova. Lahko rečemo, da je v to zahtevno vlogo, kjer nam je prikazala častihlepno ženo, ki zaradi visokega napredovanja svojega moža izgubi razsodnost, vložila vse svoje gledališko znanje in umetnost.
Ministra Simo Popovića nam je prikazal senior trboveljske drame, Leopold Odlazek. Bil je na svojem mestu in je ugajal. Simpatičen, prikupen je bil Oto Persoglio v vlogi Čede Uroševića, moža ministrove hčere. S tem svojim nastopom je uspel. Igral je sproščeno, naravno. V vlogi Dare, hčerke ministra, je nastopila Anica Kužnik. Tudi ta je ugajala. O Kužnikovi bi si upal reči, da bi se ob dobri šoli in spretnem režiserju mogla razviti v poklicno igralko. Doktorja Nikovića je podal Robert Plavšak. Zahtevno vlogo dokopanca in lahkoživca, ki zmeša ministrici glavo, je odigral zelo dobro. Milko Rak, eden najsposobnejših igralcev trboveljskega odra, je nastopil v vlogi ujca Vase. Zelo posrečen je bil France Kojnik kot Rista Todorović v vlogi nesrečnega snubca Dore. Kot tetka Slavka je nastopila Geni Rakova, ki je v zadnjem momentu vskočila namesto obolele igralke. Bila je vseeno dobra. Mična, srčkana je bila Sonja Permetova kot sobarica Anka. Težko, da bi jo katera druga igralka prikazala bolje. Prav dober je bil tudi mladi Viki Vozelj v vlogi sinčka ministra.
Ostali igralci v manjših vlogah, med njimi Robi Rožaj, Karlo Malovrh, Vinko Miklavčič, ki je nastopil kot Jovo Pop Arsin, nadalje Božo Jurše, Franci Jarc, Zalarjeva, Ivko Pleskovič in še drugi so ugajali in ustrezali.
Igro je režiral Jože Paternost. Dejal bi lahko, da je imel pri izbiri igralcev srečno roko.
Kulise in hišna oprava so bile na mestu.
Še o “Gospej ministrici” v Trbovljah, Zasavski udarnik, 28. 10. 1950, -j.
Aleksander Marodić: Operacija Altmark[1]
V dneh, ko Trbovlje slave občinski praznik, je dramska družina Svobode-Center uprizorila sodobno dramo Aleksandra Marodića Operacija Altmark.
Režiser Karlo Malovrh je v realističnem konceptu postavil delo na oder ter z ostalimi tremi soigralci, Francijem Jarcem, Ivico Jarčevo in Rajkom Bigmanom ustvaril eno izmed najboljših uprizoritev v letošnji gledališki sezoni. Tehnično dokaj preprosta scena z močnejšo uporabo svetlobnih efektov je bila prav ustrezna vzdušju. Obe vlogi, polkovnika von Lorenza in majorja Wulfa, sta Karlo Malovrh in Franci Jarc izoblikovala zelo prizadevno. Vso notranjo težo drame pa sta kot nosilca glavnih vlog, poročnika Linderja in lepo vohunko Susi, v drugem in tretjem dejanju, doživljala Rajko Bigman in Ivica Jarc.
Rajko Bigman je svojo nalogo v tej vlogi izpolnil prikupno, z vso toplino ter jo stopnjeval do življenjske odpovedi. Dokaj širši in globlji register čustvenega dogajanja pa je bilo treba odigrati Ivici Jarčevi, ki je pravzaprav prvič nastopila v večji in zahtevnejši vlogi. Njen lik Susi je od naivne navihanke rasel v resnično zaljubljeno ženo, ki doživlja vse notranje stiske do zadnjega obupa, ko pade pod streli gestapovskega zasledovalca.
Ljubezen v totalitarnih okovih, Ljudska pravica, 3. 6. 1956
Norman Krasna: John ljubi Mary
Komedija Normana Krasne, John ljubi Mary, zadeva s svojo problematiko dokaj resna vprašanja sodobnega sveta. Režiser Rado Češnovar je delo režijsko nekoliko potisnil v družbeni lestvici navzdol. Enotna uglašenost igre pa je režiserja opravičila za ta poseg.
Igralci so vsi po vrsti pokazali mnogo smisla za nastopanje, smisla podrediti se režiji in so res vložili vse svoje sposobnosti. Izreden igralski refleks je pokazal zlasti živahno neposredni in prisrčni John Franci Štojs, koketna, in sproščena Lili Lidija Jarc, gangsterski ameriški Fred Tine Šuper, prizadevna Mary Anica Wallas, prirodno fina in vzdržna Maryjina mati Olga Fabian, do natančnosti puritansko izdelani zastopnik RK Jelo Potočan (ki vedno s presenetljivo fineso oblikuje obrobne vloge), domači senator Toneta Korena, ki je s svojo nekoliko živčno igro zopet potrdil svoj smisel za odrsko oblikovanje.
Scena sobe ameriškega hotela je bila prilagojena režiserjevi interpretaciji, za delo samo malce prerevna, stilno neenotna in zato dejanja ni dovolj podpirala. Tudi elektrikar se ni trudil diferencirati osvetljave, ki je bila ves čas monotona in zato ubijajoča, čeprav bi lahko podprla dogajanje. Slušni efekti Francija Jarca so bili brezhibni
John ljubi Mary – v Trbovljah, Zasavski tednik, 1958
Georg Kaiser: Vojak Tanaka
Četrta abonmajska predstava amaterske gledališke družine Svobode Center. Premiera 14. marca 1959 v Delavskem domu.
Če poskusim presoditi uprizoritev s temle stavkom: vseskozi uspelo v režijski zasnovi, odlično v kreacijah posameznih izvajalcev, v nekaterih detajlih (1. in 3. dejanje), ne povsem dognano oz. malce monotono (prizor z meščani, uvod v sodbo).
Režiser Karel Malovrh, ki je že z režijo Ane Frank in HIapcev dokazal svoje nadpovprečne sposobnosti, je brez omahovanja postavil težo uprizoritve v drugo dejanje. Skozi vse delo je vodil toplo, preprosto nit iskrenega čustvovanja in logiko zdravega razuma. Pravilno je podčrtal epsko pripoved s konverzacijsko igro in niansiranjem v razpoloženju, s čimer je dosegel prepričljiv čustveni lok in potrebno dinamičnost. V tej mestoma celo ganljivi liričnosti lahko poiščemo vrednost uprizoritve.
Scenografija Svete Jovanovića je bila okusna v stilizaciji, a nekoliko v kontrastu z režiserjevim konceptom. Scenska glasba Jožeta Skrinarja je bila efektna, magnetofonski posnetki Francija Jarca čisti.
Izmed igralcev skoro ne morem reči, kdo je bolj zvesto sledil režiserju. Rado Češnovar, kot Tanaka je prepričal in ganil, Silva Pleskovič, kot Jošiko je pretresla, ded Milka Raka osvojil. Oče in mati Tanaka (Mica Bizjak in Franci Jarc) sta prepričljivo uvedla v problematiko. Uboga sestradana soseda Štefke Šutarjeve je v malem že razložila celotno bedo vasi, ki se je nato pokazala tudi v skupinskem prizoru z vaščani.
Če moram ugotoviti za glavnega igralca, da je pravilno in sigurno rastel v svoji kreaciji, velja to tudi za soigralce, ki so ga pri tem podpirali. Velik delež so k odlični izvedbi doprinesli tudi vsi nosilci obrobnih vlog: neskončno prijazna Anica Kužnik kot glavna gostiteljica čajnice, originalni vratar Robert Plavšak, gospodovalni oficir Jelko Potočan, ljubke gejše Marija Komat, Ivica Jarc (ki je tudi uspešno koreografirala), Cvetka Jordan, Marija Lazar, Tatjana Dolničar, fanatični uradnik – vojak, pisar Lazar, zelo, celo preveč človeški zagovornik Ivo Pintarič, pa tudi premalo strogi vojaški sodnik Karel Malovrh, in vojaki: Tanakov prijatelj Franc Panko, Šuper, Frelih, Ostanek, Janc. Posebej je treba omeniti in pohvaliti lektorico prof. Janežičevo, ki je prispevala k izredno lepem jeziku. Luč Vinka Kovačiča je brezhibno delovala. Okusni in bogati kostimi so last Prosvetnega servisa Ljubljana. Maske Ivice in Francija Jarca so bile ne pretirane in solidne. Dvorana je bila polna in zadovoljna.
Užitek je ugotoviti: gledali smo odlično domačo predstavo!
Pet za Tanaka, Zasavski tednik, 27. 3. 1959, Joža Zagorc
Anton Koren: Vohunka 907
V soboto 17. t. m. je gledališče Svobode-Center v Trbovljah odprlo svojo letošnjo sezono z Antona Korena igro v 3. dejanjih Vohunka 907. Ta igra prinaša našim odrom nov, skoraj neznan žanr kriminalke.
Režiser Milko Rak je pravilno postavil vso težo dogajanja na dialoge med vohunko Saro in obveščevalcem Cortnom. Uspelo mu je, da je s pomočjo glasbenih vložkov ustvaril vzdušje, ki ga mora nujno dihati uprizoritev take kriminalke. K sceni Jela Potočana bi bilo pripomniti, da bi morala garsonjera diplomata biti morda bolj okusno opremljena. Glede na vse možnosti, ki jih nudi razsvetljevalni park na trboveljskem odru, bi luč bila lahko bolj učinkovita.
V glavnih vlogah vohunke in obveščevalca sta nastopila Ivica in Franci Jarc. Oba sta odigrala svojo vlogo prepričevalno, morda se je vohunka za spoznanje bolj približala liku, ki si ga je pisec zamislil. Višek je dosegla v nastopu z Blecherjem (Potočan), ki je postavil skupno z Leewejem (Češnovar) enotna lika dvojice brezobzirnih nemških obveščevalcev na oder. Dejanje je teklo več ali manj dinamično, le konec, ki predstavlja višek, bi moral biti zaigran bolj efektno.
V splošnem, lepa uprizorite Vohunke 907, ki je gledalce držala ves čas v napetosti.
907 – 87 – 25?, Zasavski tednik, oktober 1959, K. M.
Bertold Brecht: Švejk v drugi svetovni vojni
Vesel je človek, ko opazuje vztrajno, zagrizeno rast trboveljskega gledališča. Ansambel, ki posega po vse zahtevnejših delih v pogojih amaterizma! In dosega uspehe!
No, in sedaj k Švejku. Saj smo ga že vsi poznali, Haškovega namreč. Prikupna figura, namenoma nekoliko idiotiziranega vojaka prostaka. Toda Brechtov Švejk, čeprav je izposojen, je preprost, a zaveden državljan – komunist, ki se v času vojne preživlja s prekupčevanjem cuckov in na vsakem koraku koristi svoji domovini. Haškov Švejk nagaja predpostavljenim le iz upora malega človeka proti nesmiselnosti vojne, Brechtov je upornik proti vsakemu nasilju. Švejk iz vsakega srečanja naredi politični sestanek, iz vsakega človeka aktivnega borca in ideologa.
Uprizoritev ni povsem podčrtala teh izrednih Švejkovih kvalitet. Vendar je močno pisano delo vendarle prineslo bistvo problema. Skrbno naštudiran, a precej osamljen od protiigre, je bil Švejk Rada Češnovarja. Vseskozi enovit, v režijskem konceptu ni dobil dovolj podpore in zato njegov tekst ni vedno prišel do tiste stopnje pomembnosti kot bi lahko. Toda to so spodrsljaji prvega dejanja. V ostalem delu predstave je delo lepo steklo in dobilo potreben tempo. Zahtevo češke obarvanosti je rešila Ivica Jarc. Odlično obrobno figuro je zaigral tudi Jelo Potočan kot SS oficir. Hitler je primerno kreiral, njegovi generali pa, sicer dobro zrežirani, so bili le preponižni. Scena Jela Potočana je bila čista in posebno v prizoru sibirske stepe nepozabna. Odlične maske je pripravil Maks Furjan. Glasba Jožeta Skrinarja je bila sicer podpisana z njegovim imenom, a v resnici skoro v celoti izposojena.
Ogromen ansambel si lahko čestita, da je odigral moderno, zahtevno in res napredno delo, dostojno in brez večjih spodrsljajev.
Švejk je bil komunist, Zasavski tednik, 1960, Joža Zagorc
Matej Bor: Raztrganci
Režiser Karlo Malovrh se je nedvomno zelo potrudil, da dostojno in na zanimiv način osvetlil košček naše zgodovine v 2. svetovni vojni. Pri tem mu je bil v največjo pomoč Jelo Potočan v vlogi Ferleža. Za to vlogo je bil primeren že po zunanjosti in glasu, pa tudi sicer jo je dobro odigral. Bil je to pravzaprav eden slučajev, ko pravimo, da je vloga igralcu pisana na kožo. Mici Bizjak, ki je zaigrala staro Rutarico, je vloga nudila precej možnosti spraviti gledalce v smeh, kar se ji je tudi posrečilo. Franci Jarc v vlogi starega Rutarja nam je v redu predstavil simpatičen lik načelnega in zavednega Slovenca. Anica Pajk je bila, kot njegova hčerka Vida, simpatična pojava, igralsko pa je učinkovala nekoliko bledo, neizrazito. Precej posrečena figura je bil Franci Štojs v vlogi “doktorja”. Njegov tovariš pa je že v pisateljevi zasnovi najmanj prepričljiva figura in tako Radu Češnovarju ni uspelo dati vlogi pravega življenja, čeprav se je potrudil. Omenila bi še ljubek lik Lenke in nastop partizanov ter Nemcev, ki so, eni kot drugi, učinkovali preveč naivno.
Sicer pa je bila uprizoritev ljudem všeč, kar je dokaz, da je dosegla svoj namen in da so bila poplačana prizadevanja igralcev in režiserja.
Borovi Raztrganci v Trbovljah, Zasavski Tednik, 11. 6. 1964, N. D.
[1] Zadnja gledališka predstava v starem Delavskem domu.