V ponedeljek je v ljubljanskem Mestnem gledališču gostovalo gledališče Delavsko-prosvetnega društva Svoboda-Center Iz Trbovelj z dramo Marjana Matkovića Na koncu poti.
Če presojamo nastop gostov z najvišjimi kriteriji ocenjevanja ljubiteljskih gledališč – spričo vse višje kvalitete gledališkega amaterizma, so ti kriteriji relativno ostri – tedaj velja od vsega začetka poudariti, da so se trboveljski gledališki amaterji predstavil kot prizadeven, resen in zanesen izvajalski organizem. Ne le vsa oprema predstave – zlasti inscenacija S. Jovanovića in V. Rijavca, kostimi, režija, luči, glasbena oprema itd. – marveč celoten vtis gostovanja je simpatičen. Matkovićeva drama Na koncu poti – sicer ne sodi med najbolj zahtevna odrska besedila, a za ljubiteljsko gledališče trd oreh.
Uprizoritev v režiji Karla Malovrha se odlikuje predvsem po enovitosti in ansambelski uigranosti, po smiselni in razumni razčlembi besedila in konfliktov v njem, po dovolj dinamičnem poteku dogajanja. Manj izenačena je uprizoritev v stilnem pogledu. Pozitivni junaki so igro po nepotrebnem obremenili s patosom, negativni so čestokrat iz tipizacije prehajali v groteskno oblikovanje. Za celovito zglednost bi kazalo temeljiteje izbrusiti odrski jezik, vendar je ta za ljubiteljske razmere nad povprečjem.
Med igralskimi upodobitvami ni bilo bistvenih kakovostnih razločkov, četudi so nekateri mestoma pokazali bolj zrele odtenke. Jarc, Malovrh, Štojs, Pajkova, Češnovar, Pinterič, Bizjak, Potočan, Cvikl, Šuper in Janc so si po pravici zaslužili aplavz občinstva, ki je imelo priložnost videti zares lepo predstavo amaterskega gledališča.
Gostovanje Trboveljčanov, Delo, 1. 2. 1963, V. P
V ponedeljek zvečer so trboveljski igralci-amaterji samozavestno obvladali oder ljubljanskega Mestnega gledališča, občinstvo, ki je napolnilo avditorij, je bilo vseskozi na njihovi strani (lepo, da se mu je pridružil kolektiv profesionalnega teatra, kjer so igrali, in da smo tudi sicer videli v dvorani številne teatrske ustvarjalce).
Predstava je bila odraz kvalitetnega repertoarja tega amaterskega gledališča. To je bila, kratko malo, gledališka predstava. Z domišljenim režijskim konceptom, enovitim stilnim lokom in izenačeno igralsko kvaliteto.
Lansko leto so dobili trboveljski gledališčniki za izvedbo Matkovićeve drame Na koncu poti prvo nagrado festivala amaterskih gledališč Jugoslavije. Pred tem so se že junija izkazali na IV. reviji dramskih skupin Slovenije. Predstava (kot celota) je od tedaj do pred včerajšnjega nastopa padla – trema je opravila svoje celo pri tako “starih” igralcih, kot so trboveljski. Po drugi strani so se, naravno, posamezne vloge le še obrusile (interpretacija Alojza Horvata je gotovo Potočanov igralski vrh; če odštejemo tremo, ki je Franciju Jarcu nekajkrat ukradla besedo, je bilo tudi pri njem opazno temeljito delo). Škoda za mladi par (Neda Gorsky in Žarko Župan). Na lanski reviji v Zagorju sta presenetila. Pred včerajšnjim smo jima še vedno morali priznati nadarjenost, Anica Pajkova je spet pokazala svojo prepričljivo interpretacijsko preprostost, sposobnost globokega notranjega podoživljanja, ki se ne izraža s široko gesto in je zato toliko vrednejše; Franci Štojs je večkrat potrdil igralsko intenziteto – kljub vsemu pa tokrat nista tako ožarila predstave. Če sta na reviji opozorila nase predvsem zaradi redke (amaterske) sposobnosti združitve racionalnega in čustvenega elementa pri oblikovanju vlog, ob ljubljanski predstavi nista ohranila takšne uravnovešenosti. In partizanska skupina? Bila je preprosto simpatična, oba pl. Lukicha (ing. Ivo Pinterič in Mica Bizjak) sta bila izrazita, pri Franju Puceljskyjem se je zlasti izrazila njegova čista dikcija.
Scena arh. Jovanovića in scenografa Vlada Rijavca je bila predstavi v korist.
Karlo Malovrh je ustvaril enovito, smiselno organizirano predstavo. Prepričljivo je transponiral avtorjevo idejo. Manj srečno roko je imel pri iskanju žlahtnih gledaliških domislic. Sicer pa se njegova režija združuje s trboveljskim gledališkim imperativom: s kvaliteto.
Trboveljski gledališki imperativ: kvaliteta (Po gostovanju trboveljskih igralcev-amaterjev v Ljubljani), Delo, 31. 1. 1963, Marina Golouh
bili zanimanja so center,
ko so u Ljubljani gostovali,
“Poti” nam “konec” pokazali.
So dobri, zreli amaterji,
ne diletantstva kolporterji,
na Hvaru prva jim nagrada
za lani brez debat pripada.
Najboljši je režijski bil napor,
nato je scena in igralski zbor.
Te, res iskrene amaterske ure
razveseliš sred “višje se kulture”,
ki marsikdaj ni vredna suhe fige,
ker rada hodi z berglami intrige.
Kulturna kronika, Pavliha, Zlatoust