Tam okrog leta 1960, nisem še imel dvajset let, sem si začel zapisovati svoje kulturno delovanje: datum, prireditev, moja vloga, število ponovitev. Da bi, ko bi nekoč potegnil črto pod svoje delo, lahko rekel: izpolnil sem svojo domovinsko in partijsko dolžnost. In v nekaj letih se je kar nabiralo in nabralo podatkov.
Pravzaprav je tega mojega udejstvovanja kriv Rado Češnovar, predavatelj predvojaške vzgoje na Gimnaziji Trbovlje. Kot uveljavljen gledališčnik je nas gimnazijce zbral in izučil zbornih recitacij in nas vodil po različnih prizoriščih nastopat. Nekatere je uporabil kot recitatorje ali vezalce v številnih pro-slavah, ki jih je vodil v Zasavju in tudi izven. Takrat je bila namreč manira vsak večji dogodek proslavljati na veliko in tip socialističnih proslav s številnimi udeleženci je bil ravno pravšnji. Rado Češnovar, vehementen teatrski človek, pa tudi pravšnji za njihovo izvedbo. V meni je prepoznal uporabnega mladeniča in mi začel nalagati čedalje večje organizacijske naloge. Počasi sem se ob tem kalil, preizkusil nekajkrat tudi po svoje, in junija leta 1974 na proslavi 50-letnice spopada z Orjuno pred Delavskim domom in TV kamerami že kot asistent režiserja usmerjal skoraj 800 nastopajočih. Pa deževalo je!
Nato sva s Češnovarjem to sodelovanje še nekajkrat ponovila. Včasih je bilo kar precej burno, razhajala sva se v konceptih in načinu dela, a vedno sva s pomočjo naših zvestih pevcev, godbenikov in mladih gledališčnikov pripeljala projekte do konca. Tu je treba posebej omeniti nesporno pomembno vlogo glasbenega mentorja in sodelavca Jožeta Skrinarja.
Okoli leta 1977 sem začel dobivati naloge za izvedbo proslav kar direktno od Občinskega komiteja ZK ali SZDL ali od ZSM, kdor je pač imel proslavljanje pomembnega dogodka v programu. Veliko je bilo tega in k sreči je bila tu še Anica Kužnik s svojim Mladinskim gledališčem in je prevzemala nase del nič kaj lahkih nalog. Kajti izvedba je običajno zahtevala več usklajenih dejanj: izdelavo koncepta (preveritev), po odobritvi izdelava scenarija (preveritev), izbor izvajalcev, izdelava stroškovnika (odobritev), organizacija vaj, izdelava scene, organizacija prostorov in prehrane za nastopajoče, izdelava scenosleda prireditve, luč, ozvočenje, finalna izvedba, poračun in poročilo naročniku.
Tako sva izmenjaje, enkrat bolj stresno, drugič manj, izvedla vse pomembnejše manifestacije v »zlatem obdobju tovariševanja« 1977-1984: revirsko proslavo ob 40-letnici kongresa KPS na Čebinah, revirsko proslavo ob 40-letnici pokrajinske konference SKOJ na Lontovžu, proslavo 60-letnice okto-brske revolucije, proslavo o pisani partijski besedi pred Muzejem, proslavo ob dnevu JLA, proslavo ob 10. kongresu ZSMS, proslave ob kulturnem prazniku, proslavo ustanovitve OF in 60-letnic SKOJ, KP in sindikatov, proslavitev 80-letnice Mihe Marinka, proslavo 60-letnice zloma Orjune in druge.
Vso to delo sva opravljala v tapravem socialističnem duhu in brez plačila, tu in tam samo kaka pisna zahvala ali trepljanje po rami, češ v redu je bilo. Ampak, da bo čisto po resnici: po proslavi 80 let Mihe Marinka sva bila z mamo Anico (soavtorico scenarija) povabljena na strogo varovano slavnostno večerjo. Kmečka pojedina je bila, priljubljena hrana slavljenca. To je bila vsa nagrada. Partijski koordi-nator za proslavo je dobil pa državno odlikovanje in napredovanje.
Ob tem spominu bom, čeravno bo zvenelo rahlo samohvalno, pripisal tole:
Zgradba tedanjih proslav je bila dokaj šablonska: udarni teksti, malo o rudarjih, malo delavskega boja, čim več o Titu in bratstvu in enotnosti, vmes pa naša plehmuzika, revolucionarne pesmi in kakšna aktualna politična parola poleg. No, meni se je tak stil malo upiral in poskušal sem vedno vtakniti vmes človeško osebno noto. A je bilo to marsikdaj za raznorazne odbore za proslave »na meji dobrega oku-sa«. To se je dogajalo tudi pri pripravi te proslave, z osnutkom scenarija sva letala z Anico od revirskega komiteja do CK-ja in nazaj in prepričevala, da se da pripraviti dobro proslavo tudi drugače. Sklicevanje na Lidijo Šentjurc je pomagalo in najin koncept je bil, sicer z veliko skepso, odobren. In izvedba? Dobre recitacije, lepo tekoči vezni tekst osebnih doživetij, 80 članski Mladinski pevski zbor, Delavska godba, pesem borke Fanike Okič in Ladko Korošec – in raznežil sem ves partijski in republiški vrh, da so po koncu proslave padale take izjave:
Miha Marinko Popitu: Vidiš, pa se mi je le splačalo napisati knjigo Moji spomini!
Lidija Šentjurc: Pridi sem, Popit, da ti pokažem, kdo je napravil to proslavo!
Stane Dolanc: Madonca, to ste pa dobro napravili. Skoraj vsak dan gledamo razne proslave, ampak ta je čisto nekaj posebnega.
Marjan Marinc: To je res, kaj takega že dolgo nismo doživeli.
Marjan Brecelj: Več kot petnajst let že nisem videl proslave, ki bi me tako prevzela.
Miloš Prosenc: Napravil si nekaj režijskih prijemov, ki jim tudi profesionalci ne bi bili kos.
Janez Železnik: Zelo lepo, preprosto, človeško, presenečen sem.
Ladko Korošec: Današnje doživetje lahko primerjamo samo še s predvojnim koncertom Slavčkov.
Zapisal sem jih, tedaj v septembru 1980, namenoma za spomin. Ker sem bil vesel, da sem v njih, pomembnih veljakih takratnega časa, vzbudil take neposredne človeške emocije.
Pa še to: tisti namen z začetka, o izpolnjevanju partijskih dolžnosti, mi v nadaljevanju življenja ni ravno prinašal koristi. Razen ene, zame pomembne: verodostojno in natančno sem lahko obnovil več kot 25 let aktivnega kulturnega delovanja.