Družabno življenje skupine je krepilo njeno enotnost. Sodelujoči na vaji za novo igro so se skorajda po vsaki vaji “zatekli” v gostilno Svobode Center in v “lastni režiji” kaj malega popili ter poleg gledaliških premlevali tudi “negledališke” zadeve. Mnogokrat so se jim pridružili člani, ki niso bili v zasedbi.
Gostilno je vodil Andrej Hauptman (gledališčniki so ga klicali Andrejček) z ženo in sodelavkama. Tu so imeli gledališčniki “svoj” kot, če je bila skupina številčnejša, pa so zasedli “posebno” sobo.
Pred odhodom domov je večkrat imela zadnjo besedo varčna Mica (ni bila Gorenjka). Če je v steklenici ostal požirek vinca, ga je prelila v svoj kozarec in hudomušno dejala: “Bolje, da mene glava boli, kot da bi ostalo Andrejčku!”
Pogosto so se v kotu okoli poldneva zbirali K. Malovrh, M. Rak, R. Češnovar, J. Potočan in še kdo (večkrat se jim je pridružil J. Skrinar, zborovodja Mepz Slavček), se pogovarjali o opravljenem delu, načrtovali novo, reševali tekoče probleme ipd. Ob enem izmed teh srečanje je nastalo tudi ogrodje scenarija za proslavo ob 40-letnici KPJ.