Lutka [1] je palica, žica, blago, pena. Šele v rokah lutkarja zaživi. Zaživi v vsej svoji pristnosti in pristopnosti do otrokovega srca.
Marsikomu je prvo srečanje z gledališčem, s kulturo nasploh ravno lutka. Je torej nadvse pomembna prvina otrokovega osebnostnega razvoja, saj ga nevsiljivo usposablja za celotno življenje, kot tudi za umetniško doživljanje in kasnejše kulturno udejstvovanje in poustvarjanje.
Organizirano lutkarsko delovanje v Svobodi Center sega v leto 1962, ko je skupina vzgojiteljic in članov gledališča ustanovila Lutkovni oder. Bile so to klasične ročne lutke z lesenimi glavami na odrčku zelo majhnih dimenzij, za katerim so se drenjali Mira Opresnik, Jelo Potočan, Tatjana Lapi, Drago in Marica Cvikl, Mica Bizjak, Marja in Anica Kužnik, Mariča Panko, Vera Gabriel, Vojko Kovač, Viki Jarc, Franjo Čander, Pavle Jamnik. Pod režijskim in tehničnim vodenjem Zvoneta Jamnika so pripravili dve klasični lutkovni igrici Rdeča Kapica ter Janko, Metka in Pavliha. S slednjo so nastopili tudi na znanem draveljskem odru v Ljubljani.
Delo Lutkovnega odra pa zaradi prostorskih in tehničnih težav ni hotelo steči po predvidevanjih. Zaradi tega in da bi lutke čim bolj približali otrokom, se je v letu 1963 formirala alternativna lutkovna skupina Marjetka, sestavljena pretežno iz vzgojiteljic trboveljskih vrtcev. Po prenehanju Lutkovnega odra je ta skupina začela hitro uveljavljati nove načine lutkovnega izražanja: male ročne lutke je zamenjala za velike z različnimi načini vodenja, lutkovni odrček je odstopil mesto sestavljivemu paravanu, uveljavljala se je kombinacija lutk in živih oseb. Vse lutke, rekviziti, scene, zvočni efekti so nastajali pod domačimi rokami.
Lutkovna skupina je nato z manjšimi presledki delovala do leta 1980, zadnja 4 leta zopet kot sekcija Svobode Center. A to ponovno ni prineslo želenega učinka; še v predavalnici Delavskega doma, ki je bila občasno tudi lutkovna dvorana, ni bilo več moč nastopati. Lutkovna dejavnost od tedaj dalje poteka kot redni program VVZ Trbovlje.
O skoraj dvajsetletnem delovanju lutkovne skupine Marjetka še nekaj podatkov.
Na mestih režiserjev so se menjavali Mariča Panko, Marja in Jani Kužnik; tehnične postavitve, scene, rekviziti in lutke so bili delo Janija Kužnika in Ide Jerman; igrali pa so: Mira Opresnik, Tatjana Lapi, Vera Gabriel, Marja in Jani Kužnik, kasneje Ida Jerman, Saša Paveljšek, Marinka Bučar, Marjana Jere, občasno pa tudi druge “tovarišice”.
Ta najzgodnejša kulturna vzgoja trboveljskih otrok pokaže tele številke: praviloma 1-2 premieri in 6 -10 ponovitev letno, postavitev 16 lutkovnih iger klasičnega in sodobnega repertoarja, 8 obnovitev in posodobitev, skupno 120 predstav, ki si jih je ogledalo prek sedemnajst tisoč otrok in odraslih.
Skupina je v obdobju 1963 – 1983 uprizorila igrice: Cinca Marinca (2x), Hiša tete Barbare, (2x), Janko, Metka in Pavliha, Lutke strička Jurja, Lutkovna ura, Mačica Tačica (2x), Medvedek Trdoglavček (2x), Mojca praznuje Novo leto (2x), Novoletne zgodbe, Novoletno praznovanje, Račka (2x), Rdeča Kapica (2x), Slamnati voliček (2x), Volk in kozlički, Zajčkova hišica (2x).
Z njimi je nastopala na različnih prizoriščih: Delavski dom – velika dvorana in predavalnica, gledališke dvorane v Svobodi II, v Zagorju, Kisovcu, Hrastniku, Dolu, po šolah v Trbovljah, Čečah, Dobovcu, v otroški bolnišnici, po vseh vrtcih v Trbovljah.
Strokovno so ocenjevali skupino takole: kakovost dela, repertoarnega izbora in sodobnost izražanja je primerljiva z vodilnimi slovenskimi lutkovnimi skupinami.
[1] V sestavku ni zajeto lutkarsko delo pred letom 1962 (ročne lutke in marionete v Svobodi II) in tudi ne nadaljevanje lutkarskega dela skupine VVZ od leta 1981 dalje.