Na trboveljski kulturni sceni se je kmalu po osvoboditvi pojavila, v tistih časih pri nas, nepoznana dejavnost – zabavno gledališče, verjetno edino v Sloveniji. Preberimo skrajšano in prirejeno vsebino zloženke Ada Naglava in Toneta Ličarja Trboveljski veseli teater v letih 1947 – 1957.
“V zanosu svobode in obnove, v vojni opustošene domovine, je rasla kultura povsod. Kulturna društva so se ustanavljala po vseh večjih krajevnih skupnostih, celo po delovnih organizacijah. Mladi ustvarjalci so pogumno iskali nove, do tedaj nepoznane kulturne zvrsti.
Eno takih odmevnih skupin so sestavljali člani “zabavnega gledališča”, ki pa so ga ljudje kmalu poimenovali “Trboveljski veseli teater”. Delovati je začel v letu 1947. Že po izvedbi prvega “veselega večera” je osvojil javno mnenje v občini, nato pa vrsto let privabljal na svoje prireditve številne obiskovalce. Leta 1952 se je vključil v DPD Sboboda II.
Glavni voditelji in sestavljavci programa so bili: Franc Princ, tedaj sodelavec radija Slovenije, Tone Ličar in Robi Rožaj. Poleg njih so v igralski ekipi nastopali še Tone Koren, Vili Ameršek, Tine Naraglav, Sonja Perme, Zvone in Janko Zupančič in Ervin Matešič. Fantje so bili že po naravi svojih značajev “znani šaljivci”. Za propagando sta skrbela Milan Cerinšek in Zdenko Zupan, za oder Karlo Vaneli.
Programe veselih večerov so snovali v Domu kulture oz. Domu Svobode, pri posameznikih doma ali kar v Strojni tovarni, kjer je bila zaposlena večina članov.
V sporede prireditev so vnašali “hite časa”, vsebine tujih zabavnih gledališč, cirkuških nastopov, šaljivih dvogovorov, prizorov o tegobah zakonskega življenja, skečev in drugih zabavnih oblik “zahodnega kulturnega sveta”. Dokaj izvirno so znali kritično oceniti marsikatere slabosti tedanje družbe in seveda ob tem doživeli tudi kako kritiko “napadenih – užaljenih”.
Nastope so obogatili še s kakovostnimi pevci džez kvarteta društva, v katerem so poleg Rožaja in Naraglava peli še Ljubo Šip, Franci Šramel (kasneje ga je zamenjal Slavko Cerar). Velik odmev so doživeli zlasti ob skupnem nastopu s člani društvenega orkestra Dorka Škoberneta, ki so ga poleg vodje sestavljali še Tine Jelen, Adi Kolar, Dušan Avbelj, Vilijem Guček in Edi Zupančič.
Smeh in razvedrilo, lepo petje in odlični muzikantje, so na prireditve privabljali mlado in staro, ne Ie doma, marveč tudi v Hrastniku, Novem Celju, Velenju, Topolšici, Dobrni, Ljubljani in na Vranskem.
Po odhodu nekaterih igralcev k vojakom so posamezniki s šaljivimi točkami vse do leta 1957 nastopali na družabnih prireditvah, ki so jih organizirale druge organizacije.
Trboveljski veseli teater je tiste čase pogumno in uspešno uveljavljal novo gledališko zvrst in s tem bogatil kulturno dejavnost v Trbovljah.
S tem zapisom želimo ohraniti spomin na ljudi, ki so tista leta razveseljevali prebivalce Trboveljske doline.”