Joža Zagorc v prispevku ocenjuje izvedbo štirih gledaliških predstav na 1. (in edinem, op. p.) dramskem festivalu trboveljskih gledaliških skupin.
“V počastitev dneva republike leta 1955 je teden dni pred praznikom potekal I. dramski festival trboveljskih DPD Svobod. Na njem so sodelovale štiri gledališke skupine: Svobode Center, Svobode II, Svobode Zasavje in Svobode Dobrna. Vse štiri dni je bila dvorana polna.
Višek je vsekakor predstavljalo klasično delo E. O’Neilla Anna Christie v izvedbi igralske družine Svobode Center. Režiser Franci Jarc je v svojem prijemu ostal v konceptu, kar je škodovalo zlasti nosilki glavne vloge Anici Vrtačnik. Odlična zasnova v prvem dejanju ni dovolj zrasla v suverenost ponižane in razžaljene Anne, ki ukroti očeta in snubca do poslušanja in upoštevanja, do groze pred veličino ženske, ki sta jo idealizirala, a le smatrala za poprečno. Od tu do spodrsljaja v Annin sentiment ni bilo daleč in le prefinjenosti igralkinega opusa se ima režiser zahvaliti, da je ostal lik cel, četudi je bil nalomljen.
Karlo Malovrh kot stari Chris Christopherson je s potrebno vitalnostjo podal lik starega pomorščaka, ki se mu niti v starosti povsem ne odkrije dolžnost očetovstva. Njegov odnos do Anne je bil v pravih merah.
Mat Burke Francija Jarca kot podoba novega sveta na morju in v življenju, ki pa še ni prebolel starih predsodkov, je bil za Anno dovolj vabljiv partner in premalo suveren ideal. Igralec ni šel iz sebe, čeprav je v detajlih pokazal, da bi to zmogel. Igrati v lastni režiji je običajno zelo zahtevno in nikoli priporočljivo.
Martly Owenova pa je bila tako življenjska in igralsko zaokrožena, tako enovita in dognana, da Mici Bizjakovi lahko ob tej kreaciji samo iskreno čestitamo. Dokaj epizodni, nehvaležni, neplastični stranski lik je v svoji prepričljivosti znova dokazal, da ni velikih in malih vlog, da so le dobri in slabši igralci. In Mica Bizjakova je – to lahko trdimo – velika igralka.
Oba krčmarja (Plavšak, Bigman) nista prešla stereotipnosti, medtem ko je raznašalka časnikov Ivica Jarc odlično barvala predmestni ambient.
Izredna talentiranost in rutina igralcev je zabrisala tu in tam neizdelano mizansceno.
Scena je nihala med nakazovanjem in realizmom, kar je škodovalo zaokroženosti. Vendar taka kot je, bi dokaj pri-dobila z malenkostnimi dodatki. Slušni efekti so bili ustrezni in dovolj jasni.
Igralska družina Svobode II se je predstavila z J. P. Sartrovo Hvalevredno vlačugo. Moderno gledališko delo, dovolj pomembno, ki pa ga je publika dojemala bolj pod geslom vlačuge kot pa tistega, kar je na njej hvalevredno. Vsekakor je mlada družina dokazala pomembnost svojega obstoja in zasluži priznanje.
Gostiteljica Svoboda Zasavje je razveselila z Golarjevo Vdovo Rošlinko. Režiser Silvo Kuster bi mirne duše lahko dovolil svojim težnjam za burko še več razmaha. Pridobila bi Manica in Tončka in celotno delo na plastičnosti. Posebej je treba dati priznanje vdovi Rošlinki (Sabina Kajnikova), Balantaču (Alfonz Praunseis) in snubcu (Vencelj Miklavčič), ki je bil prav folklorno jasen in sočen.
Svoboda Dobrna je žal za svoje sile segla previsoko po Cankarjevem Kralju na Betajnovi. Igralski skupini svetujem, naj se oprime ljudske igre, da bo razživila in diferencirala svoje vrste, pa bo uspela.
Povzeto po: Rezultati I. dramskega festivala trboveljskih DPD Svobod, Zasavski tednik, 10. decembra 1955, Joža Zagorc.