Zastor je padel poslednjič

Vemo, tudi gledališka dejavnost neke skupine ima podobno pot kot vse na svetu: se rodi, raste in se razvija, doseže vrh, začne veneti in končno omaga. Nekaj časa ostanejo še spomini, a če ni ohranjenih dokumentov in opisov dejavnosti, postopoma potone vse v pozabo.

Trboveljske gledališke skupine DPD Svoboda so postopoma druga za drugo prenehale delovati; najprej Svobode II, nato Svobode Dobrna in nazadnje Svobode Zasavje.

Zadnje gledališko delo, lepljenko Slovenska zabava, je GSC uprizorilo leta 1987. ^[1] Nekateri njegovi člani so delovali samostojno tudi po tem datumu, zlasti pri pripravi in izvedbi proslav in podobnih prireditev.

Na prošnjo, da bi napisal nekaj besed o svojem videnju razlogov za prenehanje delovanje gledališke skupine Svobode Center, je Jože A. Čibej odgovoril kratko: “Zakaj smo šli narazen? Izpeli smo se. In zmanjkalo je ljudi, ki bi (kot presek) sočasno premogli sposobnost, voljo in čas.”

Zagotovo se je nabralo še nekaj vzrokov za “zrušek” skupine. Omenimo jih nekaj verjetnih:

– v sedemdesetih letih je iz različnih razlogov prenehalo delovati nekaj režiserjev, igralk, igralcev in organizatorjev,

– čeprav so bila po letu 1976 uprizorjena kakovostna dramska besedila, so bila težje razumljiva izvajalcem in gledalcem,

– poklicni režiserji so bili prezahtevni, morda preveč avtoritativni, zato večina igralcev amaterjev ni zmogla sprostiti svoje ustvarjalnosti in so se bolj ali manj uspešno prelevili v samodejne izpolnjevalce režiserjevih zahtev,

– med mlajšimi gledališčniki ni bilo zanimanja za režisersko delo,

– vodje oz. organizatorji skupine niso bili vešči vodenja zahtevnega področja in gledališkega kolektiva. Njihovi pogledi na koncept delovanja in na vodenje skupine so bili različni in ni bilo dovolj volje  za njihovo uskladitev,

– v družbi se je spremenil način življenja; mladi so kazali večje zanimanje za druge, sodobnejše oblike druženja in delovanja, odklanjali so vodstvo starejših, z njim neustreznimi prijemi, srednja generacija  pa je prenehala sodelovati zaradi zahtevnih poklicnih in družinskih dolžnosti, a tudi zaradi sporov v skupini,

– prostore, ki jih je od otvoritve Delavskega doma uporabljala gledališka skupina, je dom iz komercialnih razlogov začel oddajati  raznim institucijam, s tem pa so se krčili prostorski pogoji za njeno delo,

– premajhna pozornost in podpora matičnega društva, ki je že kazalo znake usihanja, in občinske kulturne politike, s podobnimi znaki kot matično društvo, tej zvrsti, vsestransko zahtevnejši v primerjavi z drugimi.

Gledališče Svobode Center Trbovlje je od začetka do konca odigralo pomembno vlogo v kulturnem in družbenem življenju Trbovelj. Med vojnama je poleg osveščanja delavcev veliko prispevalo k njihovi kulturni rasti, s tem nadaljevalo tudi po 2. vojni, in se s svojimi kakovostnimi predstavami uvrstilo med najboljše slovenske ljubiteljske gledališke skupine. Poleg Trboveljskih slavčkov in Delavske godbe je poneslo po ožji in širši domovini ter po tujini žlahten glas o Trbovljah, o Trboveljčanih in o njihovi kulturni ustvarjalnosti.

Bogata je prehojena pot, tlakovana je z dragocenimi prispevki posameznikov in celotnega gledališkega kolektiva, ki se je oblikoval in deloval dobrih 60 let.

To so bili srčni ljudje, zato njihovo delo ne sme v pozabo.

®

Prehodili smo dobrih šestdeset let dolgo pot trboveljskih gledališčnikov; na koncu z rahlo orošenimi očmi, kličemo:

Konec dober, vse dobro!

Ne, ni še konca. Leta 1965 je bilo v okviru DPD Svobode II, na pobudo Nande Guček, ustanovljeno Mladinsko amatersko gledališče Svoboda II, danes Mladinsko gledališče Svoboda Trbovlje. “Ima najboljše izglede za dolgo življenje”, je leta 2005 zapisala kustosinja ZMT Irena Ivančič Lebar v publikaciji Tri dejanja pet slik, izdane ob 40-letnici delovanja skupine.

Skupina si je izbrala moto “eden drug’mu ogenj dajmo” (iz Linhartovega Matička).^[2] Želimo, da bi moto, kljub težavam in oviram današnjega časa, ohranjal pri življenju Mladinsko gledališče Svoboda Trbovlje in s tem tudi trboveljsko gledališko dejavnost iz roda v rod.