Oktobra leta 1945 je vodstvo občine Trbovlje imenovalo odbor z nalogo, da organizira kulturne dejavnosti. Predsednik odbora je bil Matija Cerovac, dipl. ing. rudarstva, vodja jamomernice Rudnika Trbovlje, člani pa Tone Hudarin (za Delavsko godbo Trbovlje), Polde Odlazek in Jože Paternost (za gledališko dejavnost), Pavel Kovač (za SKUD – Sindikalno kulturno umetniško društvo), Tine Lenarčič (za ustanovitev občinske knjižnice), prof. Avgust Pirnat (za ustanovitev in delo dramske šole) in drugi. Odbor je deloval do konca leta 1946, ko so zaživele domala vse kulturne dejavnosti.
Skupina predvojnih gledališčnikov je že leta 1945 uprizorila Bučarjevo spevoigro Na Trški gori * v režiji Pavleta Kovača, januarja 1946 pa Oder Ljudske prosvete v dvorani Okrajnega odbora Borove Raztrgance v režiji Poldeta Odlazka.
* Prva uprizorjena igra po 2. vojni.
Leta 1946 je začelo z dejavnostjo več sekcij Sindikalnega kulturno-umetniškega društva Lojze Hohkraut s sedežem v Delavskem domu in med njimi Sindikalno gledališče SKUD Lojze Hohkraut Trbovlje * . V njem so se združili predvojni gledališčniki, predvsem “svobodaši” in člani sokolske gledališke skupine, a tudi nekateri člani drugih med vojnama delujočih gledaliških skupin. Gledališka dejavnost je polno zaživela.
Leta 1948 je začelo v sklopu SKUD-a LH delovati mladinsko gledališče, ki ga je vodil Milko Rak v sodelovanju z ženo Geni.
Prva povojna gledališka predstava v Trbovljah ni bila, kot bi pričakovali, s partizansko tematiko. Bila je Bučarjeva spevoigra Na Trški gori. Trdimo lahko, da so se gledališčniki zanjo odločili zato, ker je bilo dovolj vojnih grozot; zato so oni sami in ljudje potrebovali nekaj domačega, veselega, sproščujočega. Naslednja leta tudi niso preobložena z vojno tematiko, po vsej verjetnosti zaradi pomanjkanja kakovostnih besedil tega žanra. V repertoar so uvrstili le najboljše: Borove Raztrgance, Ocvirkovo dramo Ko bi padli oživeli, Božićev Umik, Klopčičevo enodejanko Mati.
Naštudirali so tudi nekaj besedil iz predvojnega obdobja (Cigani, Hlapci, On in njegova sestra, Razvalina življenja, Rokovnjači, Za pravdo in srce).
Postopoma so se uveljavila sodobna besedila iz repertoarja slovenskih poklicnih gledališč, ki obravnavajo žgoče obče človeške probleme (Ana Christie, Globoko so korenine, Inšpektor na obisku, Krog s kredo, Mladost pred sodiščem idr.) in kakovostne stvaritve slovenskih dramatikov (Kreftovi Celjski grofje, Lipahov Glavni dobitek, Golouhova Kriza, Finžgarjeva Razvalina življenja idr.).
Med igrami za mladino najdemo Uroke, Mucin dom, Sneguljčico, Veliko potovanje.
* V naslednjih letih je gledališka sekcija imela različna “imena”: SKUD LH Trbovlje – sindikalno gledališče, DPD Svoboda-Center Trbovlje Gledališče, dramska sekcija DPD Svobode-Center Trbovlje, Gledališče DPD Svobode Center Trbovlje idr. Šele od leta 1962 dalje se uveljavi Gledališče Svoboda/Svobode Center Trbovlje. To ime uporabljamo v tem prikazu vse od leta 1952, ko so kulturno prosvetna društva prevzela ime Delavsko prosvetno društvo Svoboda.
Zadnja gledališka predstava v starem Delavskem domu je bila spomladi 1956 Marodićeva drama Operacija Altmark v režiji Karla Malovrha.
Do otvoritve novega Delavskega doma je bilo uprizorjenih 54 gledaliških del (43 za odrasle in 11 za mladino).
Režiserji v tem obdobju so bili: Ivan Pavšek, Polde Majdič, Ivan Tržan, Pavle Kovač, Polde Odlazek, Jože Paternost, Geni Rak, Milko Rak, Avguštin Pirnat, Franc Kojnik, Franci Jarc, Anica Kužnik, Robert Plavšak, Karlo Malovrh, Viktor Malovrh in drugi.
Za obdobje 1945 do 1956 je v zbranem gradivu nekaj časopisnih poročil, več pa plakatov in fotografij. Fotografije 14. predstav (Cigani, Gospa ministrica, Hlapci, Inšpektor na obisku, Ko bi padli oživeli, Molčeča usta, On in njegova sestra, Operacija Altmark, Rokovnjači, Umik Za pravdo in srce, Mucin dom, Sneguljčica, Stric snežak) pripovedujejo, da je prva leta scenografija realistična, predvojna (velja predvsem za ljudske igre), verjetno tudi zato, ker so se ohranile kulise pred vojno uprizorjenih iger. Sodobnejši videz kaže scena iger Inšpektor na obisku, Operacija Altmark, Ko bi padli oživeli in Umik. Med njimi prednjači Operacija Altmark neznanega scenografa. Prispevek v Ljudski pravici (3. 6. 1956) pravi: “Tehnično dokaj preprosta scena z močnejšo uporabo svetlobnih efektov je bila prav ustrezna vzdušju, ki z rastočo napetostjo vpliva na avditorij.”
Pomemben prispevek k zasnovi scene in k poslikavi kulis, zlasti za mladinske pravljične igre, je dal Antonin Švagelj, slikarski mojster.
Kostumi so solidni in skladni z obdobjem in okoljem, ki ga obravnava gledališko besedilo.
Podatki o gostovanjih v tem obdobju so skromni; gradivo omenja le Kranj, Anhovo, Hrastnik, Kisovec, Trebnje, Dole pri Litiji, Podkum, Litijo.