Sodelovaje na teh prireditvah je za skupino pomenilo veliko zadovoljstvo, a tudi odgovornost. Povezano je bilo s problemi, predvsem tehničnimi: organizacija prevoza nastopajočih in sodelavcev, scene, prilagajanje scene manjšim odrom, tehnično slabo opremljenim. Člani tehnične skupine smo, ob pomoči igralcev manjših vlog, morali krepko poprijeti za delo, da je bilo za predstavo vse pravočasno pripravljeno.
Nekaj dni pred odhodom na srečanje smo dobili sodelujoči natančna navodila o tem kaj in kako se moramo pripraviti, kako poskrbeti za osebne rekvizite, za kostume in določeni so bili tudi vodje tehničnih skupin za prevoz scene in tehničnih pripomočkov, za postavljanje scene ipd.
Organizator revij/srečanj je bila Zveza Svobod in prosvetnih društev Slovenije (1958 – 1964) oz. Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije (od 1965 dalje), gostitelji pa Občinski sveti Svobod in prosvetnih društev oz. Zveze kulturno-prosvetnih organizacij občine. Organizator je poskrbel za lične programske knjižice s podatki o posamezni predstavi in s programom razgovorov o predstavah.
Razgovori o predstavah prejšnjega dne (popoldanski in večerni) so bili naslednji dan dopoldne. Na začetku so bili usmerjeni izrazito v strokovno izpopolnjevanje celotnega gledališkega ansambla. Vodili so jih oz. na njih sodelovali znani gledališki strokovnjaki.
Gostitelji so praviloma vzorno poskrbeli za dobro počutje udeležencev: za nastanitev oz. prenočevanje, za prehrano, včasih tudi za izlete, za druženje med skupinami.
Zahtevnejše so bile priprave za nastope v ZR Nemčiji (Scheersberg, Göppingen). Pridobiti je bilo treba skupinski potni list in izpolniti carinske zahteve glede kulis, scenske opreme in kostumov (kar je bilo naloženo v prtljažniku na avtobusu in v zabojih na prostoru za zadnje sedeže v njem).
Za dolgo in naporno potovanje z avtobusom je bilo poskrbljeno tudi za okrepčilo, za jedačo in pijačo.
Sodelujoči smo prejeli pisna navodila, podobne vsebine kot za nastope v Sloveniji, le še bolj podrobna.
Za oba nastopa v tujini smo izdelali zgibanko v nemškem jeziku, ki je poleg podatkov o nastopajočih, o avtorju igre in njeni vsebini ter o gledališki skupini, spregovorila še o Trbovljah in njegovih gospodarskih, kulturnih in drugih značilnostih.
Organizatorja festivalov sta poskrbela za lične programske knjižice s podatki o predstavi in o skupini.
V obeh krajih so nas lepo sprejeli. Spoprijateljili smo se s člani drugih skupin, tudi z osebjem domov, kjer smo bili nastanjeni. Fotografije kažejo veselo skupno rajanje in prepevanje. Prijateljevanje je trajalo kar nekaj let po srečanju.
V obeh krajih nastopa je bil oder, če ga lahko tako imenujemo, majhen in skromno opremljen. Reflektorji so bili redki.
Tudi na teh festivalih so potekali razgovori o predstavah, vendar manj poglobljeni kot pri nas doma.
Prireditelje smo obdarili s spominskimi darili in jih pogostili s slovenskimi dobrotami, kar so sprejeli z odkritim odobravanjem.
Najdaljša pot v Scheersberg (pokrajina Schleswig-Holstein), ki leži ob delu Baltiškega morja blizu meje z Dansko, je vodila čez prelaz Korensko sedlo, z avtovlakom skozi predor Mallnitz – Böckstein iz Koroške na Salzburško, nato v Nemčijo in mimo Münchna, Würzburga, Fulde, na sever proti Kasslu, Hannovru, mimo Hamburga, zahodno mimo znanega vojnega pristanišča Kiela proti Flensburgu oz. danski meji, a nekaj deset kilometrov pred njo proti vzhodu v manjši kraj Scheersberg. Med potniki je bil tudi predsednik dramskega sosveta Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije Janez Šmon.
Potovali smo z avtobusom trboveljskega SAP-a, ki je zmogel okoli 90 km/h; po Nemčiji še ni bilo povsod avtocest. Prvo noč smo prespali v avtobusu, drugo med potjo v manjšem hotelu ob cesti. Daljših postankov ni bilo, krajši pa praviloma le na bencinskih črpalkah. Vožnja je trajala od srede zvečer do petka popoldne.
Marta Štojs me je spomnila na tale dogodek. Po krajšem postanku na bencinski črpalki, nekje sredi Nemčije, smo se ob določeni uri vrnili v avtobus in posedli. Šofer Stane Trošt je vžgal motor in vprašal: “Smo vsi?” Odgovor je bil enoglasen: “Smooo!”. Stane prestavi v prvo in avtobus spelje. Ena izmed potnic v ozadju avtobusa začne vpiti: “Ustavite, čakajte, nekdo teče za nami in krili z rokami.” Stane ustavi, odpre vrata in močno zadihana vstopi v avtobus Ivica. Mož Franci ni opazil ob sebi praznega ženinega sedeža. Tudi on je dejal: “Smooo.”
Po dobro opravljenih nastopih in prijetnem druženju z drugimi sodelujočimi skupinami na festivalu, smo se leta 1962 na povratku domov tu in tam ustavili za krajši čas in si ogledali znamenitosti nekaterih nemških mest. Najprej smo se pozno zvečer ustavili v Hamburgu in si ogledali nočno življenje na znani ulici Reeperbahn s številnimi bordeli. Pot smo nadaljevali proti Frankfurtu na Majni, kjer smo si ogledali znano mednarodno letališče. Med nadaljevanjem poti smo se ustavili v starem univerzitetnem mestu Heidelbergu, nato pa mimo Ulma pohiteli do Dachaua, prvega Hitlerjevega koncentracijskega taborišča smrti. Takrat je že bil preurejen v muzej. Ogled ostankov krematorijev in drugih naprav smrti, nas je močno pretresel. Z minuto tišine smo počastili taboriščnike, ki so tu trpeli ali dotrpeli, med njimi tudi več kot 7.000 Slovencev (okoli 1.400 umorjenih).
Proti večeru smo se ustavili v Münchnu, da se pred zadnjim delom nočne poti domov odpočijemo na festivalu Oktoberfest, ki poteka vsako leto od konca septembra do začetka oktobra. Zbrali smo zadnje marke: eni za vožnjo skozi predor groze ali za ogled drugih festivalskih zanimivosti, drugi za vrč bavarskega piva. Odžejani in utrujeni smo odrinili proti domu, čez Katschberg v Avstrijo, čez Ljubelj v Slovenijo.
Pot v Göppingen in nazaj leta 1966 je bila pol krajša in manj naporna. Göppingen, glavno mesto okrožja Göppingen v deželi Baden-Württemberg, od Münchna okoli 250 km proti zahodu. Nazaj grade smo jo ubrali proti zahodu, proti Stuttgartu, malo pred njim na jug po dolini reke Necker, nato proti vzhodu ob Bodenskem jezeru na avstrijsko stran do starega mesteca Feldkirch v Vorarlbergu. Tu nas je pričakala domača gledališka družina, ki se je s festivala vrnila domov prejšnji dan. Malo smo poklepetali, popili kavico, kozarec piva ali kaj drugega ter pot nadaljevali proti Innsbrucku, si mimogrede ogledali njegove znamenitosti, nato pa se čez Brenner spustili v Italijo. Pri Brunicu smo zavili na vzhod, prešli v Avstrijo in mimo Lienza pot nadaljevali ob Dravi. Naslednji dan smo na prelazu Jezersko vdihnili domači gorski zrak.
Organizacija nastopov na Hvarskem festivalu je bila zahtevnejša od onih v Nemčiji. Prvič zaradi večjega števila sodelujočih in zahtevnejše scene, predvsem pa zaradi potovanja tja in nazaj: z vlakom do Splita ali do Reke, od tam z ladjo na Hvar, podobno tudi na povratku domov.
Udeleženci smo prejeli pisna navodila. Ohranjena so za prvi nastop s Kaiserjevo dramo Vojak Tanaka. Predsednik gledališča, K. Malovrh, je na koncu navodil zapisal: “Glavno je, da se bodo udeleženci ravnali po gornjih navodilih in da bodo pazili na svoje osebno dostojanstvo in na ugled vse skupine. Zavedati se moramo, da nastopa naše gledališče prvič v svojem petdesetletnem delovanju izven meja svoje republike in to na velikem festivalu amaterskih gledališč Jugoslavije.”
Za gledalce smo pripravili ciklostiran gledališki list v srbohrvaščini z vsebino igre.
Poseben problem je predstavljal prevoz najnujnejših delov scene in druge opreme: s kamionom na železniško postajo Trbovlje oz. Zidani Most, nato z vlakom do Splita ali Reke, od tam pa z ladjo na Hvar. Iz hvarskega pristanišča do letnega gledališča, okoli kilometer daleč, je tehnična ekipa (na Hvar je odpotovala dan pred drugimi) sama, brez pomoči prirediteljev ali gostiteljev, prepeljala in prenesla opremo. Pri pripravi odra so sodelovali člani, določeni v omenjenih pisnih navodilih.
Nočno potovanje na prvi nastop s pregretim vlakom po pregreti kraški pokrajini brez enega samega drevesa je bilo naporno. Ženske so večinoma spale, skupina moških “zrelih let” je tarokirala, a “fantje” smo se na hodniku hladili ob odprtih oknih in čakali na nosača mlačnega ožujskega piva. “Fantje, poglejte, poglejte!” se zasliši Tonetov poziv. Vsi pogledamo po hodniku vlaka, misleč, da prihaja pivo. Tone pa kaže skozi okno. “Tja poglejte, tisto hiško! Tam je pa gozdna uprava!” Prešeren smeh je za nekaj časa pregnal žejo.
Oder hvarskega letnega gledališča, bolj zapuščen kot ne, je bil brez vsakršne opreme. To je ugotovila skupina, ki je mesec dni pred prvim nastopom odpotovala na Hvar in si ogledala prizorišče festivala. Ugotovila je, da moramo od doma pripeljati domala vse (reflektorje, praktikable, preproge, zavese in drugo opremo) za pripravo prizorišča. Tehnična ekipa je morala uporabiti vso iznajdljivost in pripraviti, kljub hudi sončni pripeki, kar se da primerno prizorišče za večerno predstavo.
Ob prvem nastopu na festivalu z Vojakom Tanako je vladala za odrom velika napetost. Tudi režiser Karlo je imel živce precej na rahlo. Ko je poslednjič spraševal igralce, ali ima vsak vse, kar potrebuje, se začuje iz kota garderobe prestrašen Janezov glas, ki je imel v vsej igri povedati le tri besede: “Madona, jaz pa sem doma pozabil!” Režiser Karlo je planil k njemu: ” Saj sem vedel, če noben drug, ga boš ti polomil. Kaj pa si pozabil?” “Vlogo”, se je hudomušno zarežal Janez. Vsi smo se nasmejali in napetost je minila.
Za bivanje in prehrano (zlasti prvič) ni bilo najbolje poskrbljeno. Bivali smo v velikih pregretih šolskih učilnicah, spali na starih razmajanih kovinskih vojaških posteljah. Prehrana je bila organizirana v hotelu Park nižjega razreda, količinsko skromna, manj okusna in slabo postrežena. Za ilustracijo tale dogodek. Ko smo prvi dan prišli h kosilu, je Tone pogrešil na mizi sol in poper in tudi zobotrebce. Zato je prosil natakarja, da prinese “bibera”. Natakar ga je zavrnil: “To kod nas stavljamo več u kazan!” Tone je odgovor mirno sprejel, po končanem obedu pa je poklical natakarja: “Zaboravili ste staviti u kazan još i čačkalice!”
Do drugega nastopa, ko smo nastopili z dramo Na koncu poti, so se prireditelji in gostitelji festivala Hvarčani le predramili in nastopajočim namenili nekaj pozornosti in gostoljubnosti.
Razgovori o predstavah so bili v znanem, nad 340 let starem hvarskem gledališču. Na njih je sodelovalo nekaj pomembnih jugoslovanskih poznavalcev amaterske gledališke dejavnosti in gledaliških strokovnjakov (dr. Drago Ivanišević, Isak Amar, Janez Šmon idr.). Naše nastope so vedno visoko ovrednotili, nad uprizoritvijo Matkovićeve drame Na koncu poti pa so bili navdušeni.
Po prvem nastopu smo imeli “piknik” v zalivu Milna, dobre pol ure vožnje s čolnom od hvarskega pristanišča. V lastni režiji smo si privoščili backa na ražnju. Glavni “backopek” je bil Mine Kužnik st. Po drugem nastopu leta 1961 smo si ogledali Modro špiljo na otočku Biševo, po zadnjem, tretjem, pa se odpeljali z manjšo ladjico na ogled Peklenskih otokov pred hvarskim pristaniščem.
Še ena Tonetova s Hvara. Franci je nekje zgrešil ženo. Ko sreča Toneta, ga vpraša: “Tone, si kaj videl ‘mojo’?” Tone se mu zareži in pravi: “Od zjutraj, ko si za grmom kopalke oblačil, še nič!”