Karlo Malovrh, režiser drame Na koncu poti, je na nekem posvetovanju režiserjev takole predstavil študij omenjene drame.
“Ko sem prejel besedilo iz Ljubljanske Drame (bil je že močno črtan), sem ga s pomočjo nekaterih naših članov še temeljiteje črtal, tako da sem pustil to, kar je bistveno. Morda prav zaradi tega tudi naš uspeh. Študij je bil dolgotrajen. Posamezne prizore smo vadili velikokrat. Predvsem smo delali po kadrih. Pri marsikaterem prizoru smo obstali in razpravljali o možnosti situacije in interpretacije. Dostikrat so se naša mnenja križala, a vedno so dala dobre rezultate. Iskali smo in tudi našli. Predvsem smo klesali temeljne kamne. Igralcem sem pustil veliko svobode. Nikoli jim nisem vsiljeval svojega mnenja, pač pa sem z napotki in razgovorom skušal od njih dobiti to, kar sem želel. Ko smo tako obdelali posamezne dele, smo komponirali predstavo kot celoto. Zdaj so se pokazale nekatere slabosti dela po kadrih, ker smo včasih premalo mislili na celoto. A vse se je kmalu uglasilo in vsak prizor smo prilagajali tako, da je nastala harmonična celota. Ne trdim, da smo v celoti in vedno zadeli pravo struno, toda vložili smo vse sile, da bi se čim bolj približali kakovosti v vseh pogledih.
Potrebno skrb smo posvetili odrski govorici in dikciji. S posebno prizadevnostjo smo se lotili tudi scene, ki sta nam jo izdelala arhitekt Sveta Jovanović in scenograf Vlado Rijavec. Tudi z lučjo smo precej delali. Vse scenske učinke smo posneli doma. Uspehi, ki smo jih dosegli, niso naključni, pač pa so plod napornega dela in predvsem vztrajnosti. Vsa priznanja, ki smo jih prejeli, pa so nam vzpodbuda za nadaljnje delo.”
Malovrhove besede povedo skoraj vse, kar zadeva študij dramskega besedila in njegovo opremo, a hkrati tudi zakaj je bilo za GSC prav obdobje 1956 – 1969 najuspešnejše.
Celovito presoditi uspešnosti ni preprosto. Zagotovo je šlo za vrsto dejavnikov, ki so se medsebojno prepletali, se dopolnjevali. Nanizali bomo le tiste, ki so po našem mnenju v mnogočem prispevali h GSC.
– Obdobje 1956 – 1969 je bil čas hitrega vsestranskega razvoja slovenske družbe. Družbene razmere so ugodno vplivale na življenje in delo, tudi na posameznika, in na njegovo ustvarjalnost. Prostovoljno, predano delo je rastlo iz veselja, iz ljubezni do področja, iz veselja in potrebe po druženju, po skupnem ustvarjanju.
– Slovensko gledališko ljubiteljstvo je v tem času doživljalo stopnjevan kakovosten razvoj. Zaznamovali so ga številni seminarji, posveti in tečaji za gledališke ustvarjalce (predvsem za režiserje in igralce), izhajala je strokovna literatura za samoizobraževanje, vrstile so se revije in srečanja. Konkurenca za uvrstitev nanje je bila iz leta v leto številčnejša in kakovostnejša.
– Novi Delavski dom je skupini omogočil nove delovne (prostorske in tehnične) pogoje, celo boljše kot v večini slovenskih poklicnih gledališč, hkrati pa povečal zahteve po kvalitetnih gledaliških predstavah.
– Gledališčniki so si ogledali marsikatero predstavo poklicnih gledališč v Ljubljani (Drama, Mestno gledališče) in nekatere uvrstili v svoj repertoar (Irkutska zgodba). A poklicnih gledališč niso slepo posnemali, nasprotno, iskali so svoj, drugačni pogled na besedilo. Predvsem jih je zanimala človeška plat zgodbe, manj zunanja.
– Z nasveti so jim ob izbiri gledaliških besedil stali ob strani znani slovenski gledališki strokovnjaki, zlasti Lojze Filipič, dramaturg Mestnega gledališča Ljubljanskega.
– Priprave za sodelovanje na revijah, srečanjih in festivalih so vzpodbujale k izbiri kakovostnih gledaliških besedil, k še večji zagretosti pri študiju in še ustreznejši tehnični opremi predstave.
– Tudi novinarski prispevki v lokalnih in republiških časopisih o uspehih so pozitivno vplivali na kakovostno rast gledališkega ansambla.
– Kultura, in z njo gledališka dejavnost, je imela v trboveljski občini ustrezen položaj in dokaj urejen sistem financiranja. Udeležbo na festivalih so finančno podprli matično društvo DPD Svobode Center, Občinski svet Svobod, Občinski ljudski odbor Trbovlje in tudi republiški Svet Svobod in prosvetnih društev Slovenije.
– Trboveljske delovne organizacije (zlasti Rudnik in Cementarna) so večkrat pomagale skupini z brezplačnimi prevozi kulis in nastopajočih, s plačanimi dopusti članov gledališke skupine, udeležencev na revijah, srečanjih in festivalih, celo nastopajočim na dopoldanskih predstavah za šolsko mladino ob novoletni jelki.
– Prostori v Delavskem domu so bili vedno na voljo gledališki skupini za njeno dejavnost, in to brezplačno.
– Skupina je nadaljevala in nadgrajevala bogato predvojno in povojno gledališko tradicijo. Gledališki kolektiv je bil sestavljen:
– iz preizkušenih, umetniško dozorelih režiserjev (Karlo Malovrh, Milko Rak, Geni Rak, Franci Jarc, Rado Češnovar), ki so se jim pridružili mlajši
– iz igralcev z dolgoletnimi izkušnjami (Mica Bizjak, Anica Pajk, Anica Kužnik, Ivica Jarc, Franci Jarc, Ivko Pleskovič, Silva Pleskovič – Matkovič, Štefi – Aškerc – Šuštar, Robert Plavšak, Ivo Pinterič, Drago Cvikl), pridobljenih z vlogami v kakovostnih gledaliških besedilih. Mlajšim (Franci Štojs, Marja Kužnik, Jani Kužnik, Marta Štojs, Mariča Panko, Franc Panko, Ivan Lazar, Minka Lazar, Jelo Potočan, Vojko Kovač, Tine Šuper, Jure Krasnik, Adam Brečko, Marjetka Brečko) so pomenili vzgled. Večkrat so se jim pridružili igralci trboveljskih gledaliških skupin, ki so prenehale z delom (Marija Uršič, Tone Koren, Franci Princ, Rudolf Tratar, Janez Oberžan, Robi Rožaj idr.)
– Igralci so veliko napora, poleg študija vloge, namenili tudi temeljitejšemu znanju besedila in pravilni ter razločni izreki. Zanju sta poskrbeli lektorici Marija Janežič in Slava Gulič.
– Vzpodbudno na igralce so vplivala tudi priznanja, ki jih je prejela skupina in posamezniki.
– Gostujoči in “domači” scenografi so s svojimi zamislimi poskrbeli za sodobno funkcionalno in likovno ustrezno prizorišče, usklajeno z dramskim besedilom
– Pomemben delež h kakovosti predstav so prispevali s svojim odgovornim in ustvarjalnim pristopom številni sodelavci: inšpicienti, maskerke in maskerji, šepetalke, tonski tehniki, razsvetljevalci in odrski delavci.
– Družabno življenje skupine (obisk bifeja Svoboda Center v starem delu Delavskega doma skorajda po vsaki vaji, skromne pogostitve po premierah, izleti po Sloveniji ipd.) je utrjevalo njeno enotnost in pripomoglo k dobremu medsebojnemu razumevanju.
Nihanja v ljubiteljski dejavnosti so pogost pojav, ki mu botrujejo različni vzroki: menjava generacij igralcev, vodij, režiserjev, delovne in družinske obveznosti, upad veselja do dejavnosti zaradi drugih sodobnejših oblik in vsebin preživljanja prostega časa (zlasti mladine) drugačnih interesov, spremenjenih družbenih razmer ipd.
Po uspešnem in bogatem obdobju 1956 – 1969 GSC z uprizoritvijo 24 dramskih besedil za odrasle in 12 za mlade in z mladimi, z devetkratno udeležbo na republiških in dvakratno na okrajnih srečanjih/revijah, s trikratno na zveznem Hvarskem festivalu, z dvakratno na festivalih v ZRN, je nastopilo obdobje z manj uprizoritvami.
Poživitev dejavnosti so vzpodbudile priprave na 55-letnico delovanja GSC leta 1976 pod vodstvom Tineta Šuperja. Proslavili so jo z uprizoritvijo Cankarjevih Hlapcev, ki je združila izvajalce različnih generacij.
Skupina je od otvoritve novega doma do praznovanja 55-letnice delovanja uprizorila 62 gledaliških besedil, od tega 31 za odrasle in prav toliko za mladino, zato smemo teh dvajset let šteti za vsestransko najplodnejše obdobje GSC.