Po letu 1976 nastopijo v repertoarju novosti (zagotovo pod vplivom gostujočega režiserja Janeza Drozga) z naslednjimi gledališkimi besedili: B. Brecht Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti, P. Kozak: Direktor, B. Behan: Talec, J. Kesselring: Arzenik in stare čipke, S. O’Casey, B. Nušić (Prihranjeni funt in Analfabet) v aktualizirani priredbi J. A. Čibeja pod skupnim naslovom Kaj nam pa morejo ter F. Milčinski, G. Gluvić, priredba J. A. Čibej: Slovenska zabava (lepljenka: F. Milčinski – Beležke o kranjskem tepežu, G. Gluvić – Video klub).
Uprizorjena so tudi sodobna gledališka besedila za mlade izvajalce in gledalce (Čarovnik iz Oza, Novoletni čire-čare, Vsi v Kranjsko Goro, Kam pa kam, volk), ki so jih odigrali člani Mladinskega gledališča pod vodstvom Anice Kužnik in Krasen cirkus Marjana Marinca v priredbi in režiji J. A. Čibeja.
Obdobje zaznamujejo poklicni režiserji: Janez Drozg, Janez Jemec in Iztok Jereb.
V vsem obdobju delovanja GSC sta bili le dve krstni uprizoritvi: prva leta 1960 predelanega dramskega prvenca, Hrastničana, Vinka Trinkausa Pesem o morju in zvezdah, druga leta 1979 Primoža Kozaka ljudska igra o slovenskih rečeh Direktor. (Na plakatu je zapisano: Prvič v slovenščini in prvič na odru.)
Leta 1982 gledališka skupina ni pripravila predstave. Njeno spanje je prekinil Jože A. Čibej. Kaj je storil, opiše v gledališkem listu za predstavo Kaj nam pa morejo. Dolgoletnega “hišnega” režiserja Janeza Drozga je nagovoril približno takole: “Naš častni član si, reši nas pajčevine in pozabe! Za nami je bolj ali manj prazna sezona brez večjega dela, obeti za letošnjo pa tudi niso nič boljši.”
Razgovor je obrodil žlahten sad. Jože A. Čibej je pod skupnim imenom Kaj nam pa morejo! prepisal in dopisal enodejanki S. O’Caseya Prihranjeni funt in B. Nušića Analfabet. Delo je bilo uprizorjeno leta 1983, režiral ga je Janez Drozg. Zaradi te predstave je bila sezona 1983/84 zelo razgibana (številna gostovanja po Sloveniji in udeležba na republiškem srečanju gledaliških skupin v Bohinjski Bistrici). Uprizoritev je bila deležna številnih pohval, J. A. Čibej je za vlogo Načelnika v Analfabetu prejel zlato Linhartovo značko.
S to predstavo so se trboveljski gledališčniki po štirinajstih letih nadvse uspešno vrnili na slovensko ljubiteljsko gledališko sceno.
Trboveljsko ljubiteljsko gledališče so predstavili v polnem sijaju, nič manjšem kot generacija v obdobju 1958 – 1969. Uspeli so s komedijo, ki prejšnji generaciji ni najbolje “ležala”.
Ne bomo veliko zgrešili, če bomo označili nastop na republiški reviji v Bohinjski Bistrici za “labodji spev” GSC.
Z igro so gostovali enajstkrat: v Hrastniku, Pirničah, Kisovcu, Jevnici, Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, Ribnem pri Bledu, Zagorju (2x), Velenju, Škofji Loki in na Jesenicah. Vseh predstav je bilo 22, od tega 10 v Trbovljah.
Z njo se je končalo obdobje sodelovanja poklicnih režiserjev z gledališčniki Svobode Center.
®
Leta 1985 se je ponovilo leto 1982 – brez uprizoritve. Ponovno je nastopil Jože A. Čibej, tokrat v številnih vlogah: oblikovalec repertoarja, prireditelj besedila, režiser, scenograf, kostumograf in igralec. Tako je “bolniku” podaljšal življenje še za dve leti.
Leta 1986 je priredil in režiral M. Marinca Krasen cirkus, zadnjo igro GSC za mlade, a leta 1987 lepljenko Slovenska zabava (danes še tako, jutri drugače). Z njo so gostovali v Hrastnik in Zagorju, z zadnjo igro Slovenska zabava pa v Zagorju in dvakrat v Hrastniku.
Za Cankarjeve Hlapce, uprizorjene v letu 1976, ob 55-letnici delovanja gledališča, scenograf Saša Kump prizorišča za nekatera dogajanja domiselno dvigne v “prvo nadstropje” in s tem pokaže na doslej premalo izkoriščeno možnost odra Delavskega doma.
Sceno so v tem obdobju zasnovali še nekateri člani skupine (Franci Jarc – Plinska luč, Jani Kužnik – Zavržena knjiga, Trije snežaki, Novoletno praznovanje, Ivi Sadar – Vsi v Kranjsko Goro, Talec, Jože A. Čibej – Krasen cirkus, Slovenska zabava). Izredno kakovostno (funkcionalno in likovno) scenografijo ter kostumografijo je prispeval Jože A. Čibej za igro Krasen cirkus. Kulise so poslikali člani Relika.
Izvedba predstav je bila vsestransko kakovostna, sodobna in z nekaj nadpovprečnimi igralskimi kreacijami. Po kakovosti uprizorjenih del je to obdobje enakovredno prejšnjemu.